SPOZNAJTE GRAD

Grad, ki mu v slovenskem prostoru ni para, se imenuje Rihemberk in se mora za ime zahvaliti gospodom Rihemberškim, ki so ga pred skoraj 8. stoletji tudi zgradili.  

Lokacija gradu ni naključna. Njegova okolica je bila poseljena že v prazgodovinski in pozneje v rimski dobi, mimo lokacije poznejšega oz. današnjega gradu pa je takrat tekla cesta med Krasom in dolino Branice.  

Graditelji gradu so se dobro zavedali naravnih danosti, ki jih je ponujala dolina, in so jih znali s pridom izkoristiti. Grad je imel zato vedno pomembno strateško funkcijo ob prehodu iz doline na kraško planoto in je hkrati mogel nadzorovati velik del Braniške in Vipavske doline. 

Danes grad Rihemberk nima več nekdanje vojaške in stanovanjske vloge, je pa še vedno izjemna razgledna točka, ki ponuja pogled na naselje Branik, v daljavi pa se na obzorju rišejo Čaven, Trnovsko-Banjška planota in Vipavska dolina.  

GRAJSKA ZGRADBA

Na skalnem pomolu vzpetine Golec nad vasjo Branik že stoletja kraljuje mogočni grad, eden najstarejših na Slovenskem. Oko popotnika, ki potuje skozi kraj, pritegne njegovo starodavno in razgibano zidovje, sredi katerega se v nebo pne mogočen stolp s cinami, ki obkrožajo njegov vrh kot krona.  

Grad, ki mu v slovenskem prostoru ni para, se imenuje Rihemberk in se mora za ime zahvaliti gospodom Rihemberškim, ki so ga pred skoraj 8. stoletji tudi zgradili.  

Lokacija gradu ni naključna. Njegova okolica je bila poseljena že v prazgodovinski in pozneje v rimski dobi, mimo lokacije poznejšega oz. današnjega gradu pa je takrat tekla cesta med Krasom in dolino Branice.  

Graditelji gradu so se dobro zavedali naravnih danosti, ki jih je ponujala dolina, in so jih znali s pridom izkoristiti. Grad je imel zato vedno pomembno strateško funkcijo ob prehodu iz doline na kraško planoto in je hkrati mogel nadzorovati velik del Braniške in Vipavske doline. 

Danes grad Rihemberk nima več nekdanje vojaške in stanovanjske vloge, je pa še vedno izjemna razgledna točka, ki ponuja pogled na naselje Branik, v daljavi pa se na obzorju rišejo Čaven, Trnovsko-Banjška planota in Vipavska dolina.  

GRAD SKOZI ČAS

Grajski kompleks je začel nastajati v začetku 13. stoletja na mestu še veliko starejšega prazgodovinskega gradišča. V začetku je obsegal samo eno stavbo in dvorišče, obdano s kamnitim obrambnim obzidjem. Grad je že zgodaj dobil tudi mogočen stolp in kapelo, v kasnejših stoletjih pa so mu dodajali dodatne stavbe in nove obrambne strukture.

Prvi lastniki gradu so bili gospodje Rihemberžani (Reiffenberg), plemiška rodbina domnevno tirolskega izvora, ki je služila goriškim grofom. Rihemberžani so gradu in kraju pod njim dali tudi ime Rihemberk, ki se je ohranilo še dolgo po tem, ko je rodbina izumrla. 

Razvoj gradu je močno zaznamovala plemiška rodbina Lanthieri, lastnica gradu od 16. oziroma 17. stoletja dalje. Razkošna palača, v kakršno so Lanthieriji grad preoblikovali do konca 19. stoletja, je skraj povsem izginila v vojnah 20. stoletja. 

Med I. svetovno vojno se je izognil nesrečni usodi številnih drugih gradov na Goriškem. V njem je bil najprej internacijski tabor, kasneje pa bolnišnica, ki jo je označeval velik rdeč križ na strehi. Zaradi pomanjkanja kurjave so verjetno pokurili velik del grajske opreme in arhiva. 

Za grad je bila usodna šele II. svetovna vojna, v kateri je grad prav tako imel aktivno vlogo. V njem je bila najprej nastanjena manjša nemška postojanka, kasneje jo je nadomestila italijanska fašistična posadka in nazadnje domobranska posadka, ki so jo sestavljali prisilni mobiliziranci v nemško vojsko iz okoliških krajev na Goriškem. Julija 1944 so partizani napadli grad, zajeli večino domobrancev, ki so se pozneje pridružili partizanski vojski, sam grad pa so zažgali in minirali. Grad je v celoti ostal brez strehe, nekaj traktov (npr. zahodni) je bilo do tal podrtih, a mogočen stolp je ostal skoraj nepoškodovan. 

Po vojni so grad s sodelovanjem družine Levetzow–Lanthieri začeli obnavljati in ta je bil na dobri poti, da znova dobi nekdanjo veličino. Ko pa sta Goriška in z njo tudi Rihemberk postala del Jugoslavije, je bil kraj preimenovan v Branik, grad pa nacionaliziran in obnove so se ustavile. Čeprav je bil grad leta 1952 razglašen za kulturni spomenik, je bil prepuščen žalostni usodi in začel propadati. 

Prve večje obnovitvene posege je grad doživel šele v 60. in 70. letih 20. stoletja, ko so ga postopoma restavrirali. Nekateri deli gradu so bili deležni popravila tudi v drugi polovici 80. let, ko so na njem snemali TV serijo Zaročenca (I promessi sposi, r. Salvatore Nocita, 1989) po istoimenskem romanu Alessandra Manzonija in za katero je glasbo napisal Ennio Morricone. Potem pa so dela ponovno zastala. A v zadnjih letih se grad ponovno prebuja, večina streh je obnovljenih, zapuščeni zidovi so očiščeni in že čakajo na nove vsebine.  

V desetletjih zapuščenosti je grad dobil tudi številčne nove prebivalce – netopirje. Več vrst teh koristnih nočnih živalic, tudi močno ogroženih, grad vsako poletje uporablja kot »porodnišnico«.