To so zagotovo krajani Branika in okoliških vasi. Že 8 stoletij iz doline opazujejo rast in propad mogočne arhitekture, vzpone in odhode plemičev, ob tem pa ves čas negujejo dolino, na katere ravnicah in gričih si odpočije oko ter v katere kleteh in kuhinjah srce zaigra.
Skozi zgodovino jim pod gradom ni bilo vedno lahko. A ko je bilo najhuje, so svojo usodo znali vzeti v svoje roke. Tak slučaj je bil kmečki upor, ki je leta 1713 izbruhnil na Tolminskem. Tolminci so v kmete v Rihemberku (današnjem Braniku) uspešno zasejali seme namena, da se odtegnejo bremenu novih davkov na meso in vino. Napačna interpretacija patenta, s katerim oblast v bodoče ne bi dovolila nobene zaplembe na zahtevo zakupnika Bandla, se je prelevila v pritožbo kmetov, ne le prodi Bandlu, marveč tudi proti zemljiškim gospodom. Kmetje so se tudi formalno združili v kmečko zvezo. Njeni člani so se morali zavezati, da se nikakor ne bodo pokorili zemljiškim gospodom ter da jim ne bodo plačevali dolžnih pravic. Svojo zvestobo zvezi na življenje in smrt so obljubljali javno pred cerkvijo.
Namestnik deželnega glavarja Strassoldo je poslal v Komen in Rihemberk ukaz, s katerim je kmečko organizacijo prepovedal, a v odgovor nanj se je prihodnjega dne v Rihemberku zbralo 3000 ljudi, ki so povezali kmečko zvezo na Krasu v celoto in ji izvolili svojega cesarja in svojega glavarja. Še istega dne, so puntarji z grožnjo zahtevali od graščaka Karla Lanthierija urbar posestva ter ga kar hitro dobili. Urbar je podnevi in ponoči skrbno varovala puntarska straža. Strassoldo je konec maja v Rihemberk poslal 50 vojakov, ki naj bi kmetom urbar spet vzeli. Toda komaj so puntarji začeli zvoniti plat zvona, so se vojaki v strahu, da se bo v nekaj trenutkih zbralo ljudstvo, na vrat na nos umaknili v rihemberški grad, kmetje pa so jih pred gradom klicali na korajžo. Že naslednji dan je na prošnjo goriških stanov upornike krotila vojska krajišnikov cesarjevega dvornega vojnega sveta. Krajišniki so polovili 14 upornikov in jih zaprli v grajski stolp.
Povezanosti Braničanov z gradom niso pretrgale niti visoke denarne kazni, ki so sledile uporu. Njihova srčnost se iz roda v rod nadaljuje. Še danes si z gradom delijo usodo, v dobrem in slabem.
(2. mesto fotografskega natečaja »Kompozicije Rihemberka«)